Včasih je dobro bit popolnoma nezdrav. Zaradi prehlada/bolezni/karkoli-je-že-to, sem popolnoma brez okusa v ustih. Kaj je sladko, slano, kislo, grenko, …, ne vem več. Zato si ob takšnih trenutkih zelo rada pripravim tuno na karšenkoli način pač že. Kot zdrav človek in predvsem čuden, ne prenesem tune. Zadiši mi, še ko jo odprem si mislim, da bom pa tokrat celo pojedla zadevo. Na-a, ne gre. Še tisti grižljaj, ki ga naredim leti ven iz ust. No, v primeru bolezni si pa naredim kosilo kot sem si ga danes. Tuno v paradižnikovi omaki z makaroni. Mmmm, tasteless, vsaj zame. Ampak vsaj nekaj dobrega je ob mojih parkrat letnih prehladih… jem tuno.

Po doktorjevih besedah se moj račun ne bo izšel. Računala sem namreč, da se pozdravim do ponedeljka. Očitno sem se zakalkulirala kje. Ali pa tudi ne. Bomo videli.

Ko potihem zašepetaš samo to besedo.

In to se mi je zgodilo, ko sem ga danes videla v civilu. Vse kar sem lahko naredila je bilo to, da sem se sredi stopnic ustavila, in rekla tisti “UAU”. Naslednje misli … no ni jih bilo ker sem bila še vedno v tistem “uau”. Prisežem, da če bi nadaljevala pot po stopnicah bi se tako zložila, da bi me (spet) peljali na urgenco.

Po drugi strani pa… argh, včasih me tako ima, da bi ga enostavno pritisnila ob steno in opravila tisto kar se mi tisti trenutek poja po glavi.
Ampak kaj nej, pacienti me takoj prebudijo iz teh misli. In potem se sprašujem zakaj vedno, ko ga vidim, ne morem ostati zbrana in si vedno ponavljam besedo “Focus!!!”

In večina okoli mene je naravnost navdušenih. Zakaj? Ker sem končno tiho. Posebej bodo tega veseli v službi. Vsaj ena določena oseba. Ker za spremembo ne bo poslušala mojih menda “additude bitch” odgovorov.
Dopust se bliža, tako, da je treba morebitne prehlade in bolezni spravit že prej ven, da me tam ne dobijo. Kar se hrbta tiče bo treba še veliko narediti, pa niti ne vem kje začeti.

Ok, podam oglas:
Rada bi se znebila bolečin v hrbtu. Vsi, ki želite testirati kakšen nov izdelek za Topshop sem idealni klient. Šifra: Znam igrat.



Kdo me povabi na kofe kjer bom večino časa tiho in samo poslušala? :))

Tnx to Nathan and Lyla.

In sem spet dokazala, da ko se mi odpili je konec z mano. Tokrat sem sicer še samo sebe presenetila ampak ok… preživela sem, na urgenci so ugotovili da sem alien ker mi zapičijo 4 igle naenkrat in nobene epruvete ne nafilam (po mukah in trpljenju so le nabrali dovolj krvi, ampak takrat sem že rjovela od bolečin), pa še hrbet me boli do te mere da se zvijam k jegulja.

Zelo prijeten girls night out katerega ne bom več ponovila, vsaj ne v taki obliki kot je bil.

You want it all but you can’t have it
It’s in your face but you can’t grab it
It’s alive, afraid, a lie, a sin
It’s magic, it’s tragic, it’s a loss, it’s a win
It’s dark, it’s moist, it’s a bitter pain
It’s sad it happened and it’s a shame

V očeh se ji vidi, da je razočarana. Na obrazu ji piše pa kljub temu še vedno deluje močna. Močna do te mere, da pokaže, da ji je po eni strani prav vseeno kaj se bo zgodilo in dogajalo. Marsikdo bi rekel, da je čudna. Pa ni. Niso potrebne besede, že sam pogled nanjo ti da vedeti, da je “požrla” veliko mero naivnosti, katero zdaj počasi z vzdignjeno glavo prebavlja.
Vse kar sem ji uspela izustiti je bil stavek “Šola za naslednjič”.



Se mi zdi lih primerna pesem za to situacijo, čeprav mene spomni na osebo, ki me zelo rad jezi ampak se ga vedno razveselim ko ga vidim.